PREDSTAVITEV OOZ KAMNIK

Območna obrtno-podjetniška zbornica Kamnik (OOZ Kamnik) je institucija javnega prava, hkrati pa samostojna strokovno-poslovna, nestrankarska organizacija. Oblikovala se je kot pravna naslednica Združenja samostojnih obrtnikov, ki je bilo na pobudo samostojnih obrtnikov, gostilničarjev in avtoprevoznikov, ustanovljeno 14.4.1975.

V zbornico se lahko včlanijo vse fizične in pravne osebe, ki opravljajo obrtno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, oziroma katerokoli drugo pridobitno ali nepridobitno dejavnost.
Delovanje zbornice in temeljne usmeritve so opredeljene v statutu, ki je temeljni akt, tekoče delovanje pa je opredeljeno z letnim programom dela.

Zbornica ščiti in zastopa interese članov, vodi obrtni register, v katerega se vpisujejo vse fizične in pravne osebe, ki imajo izdano obrtno dovoljenje ter imajo poslovni sedež na območju, katerega pokriva zbornica. Sodeluje tudi pri izvajanju nalog, ki jih izvaja Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije in sicer na podlagi posamičnega ali skupinskega medsebojnega interesa za uresničitev posameznih ciljev in nalog, posreduje različne informacije, opravlja storitve, ugotavlja dobre poslovne običaje, aktivno sodeluje in se tudi povezuje na lokalnem nivoju, organizira različna predavanja, seminarje, skrbi za družabno povezovanje obrtnikov in opravlja vrsto drugih nalog v interesu članov.

Povezovanje

  • Povezovanje članov na strokovni ravni v obliki delovanja v sekcijah pri OOZ Kamnik
  • Povezovanje z OOZ v regiji in širše, ter povezovanje s krovno organizacijo v Ljubljani
  • Povezovanje s strokovnjaki in institucijami v lokalnem in širšem okolju z namenom usklajevanja interesov članov pri oblikovanju razvojne politike na nivoju občin

Dejavnost sekcij

Združevanje in aktivno sodelovanje članov v sekcijah je ključno za strokovni razvoj in reševanje problematike na posameznem strokovnem področju. Zato si prizadevamo, da deluje v okviru zbornice čim več sekcij, ki spodbujajo razvoj stroke in povezujejo člane.

Svetovalna dejavnost

Svetovanje in pomoč pri registraciji in doregistraciji gospodarskih subjektov v okviru točke VEM, svetovanje na različnih področjih poslovanja, kot so splošno podjetniško svetovanje, računovodsko, knjigovodsko in davčno področje, delovno-pravno in kadrovsko področje, področje gospodarskega in civilnega prava, svetovanje pri čezmejnem opravljanju storitev, svetovanje na področju varnosti in zdravja pri delu ter druga področja.

Izobraževanje in usposabljanje

Organiziramo različne vrste izobraževanj, usposabljanj, delavnic, tečajev in strokovnih dogodkov v okviru sekcij. ki so namenjena vsem podjetnikom in obrtnikom. Člani se izobraževalnih dogodkov udeležujejo pod ugodnejšimi pogoji. Za člane je udeležba na mnogih dogodkih brezplačna, večino izobraževalnih dogodkov članom subvencioniramo.

Poslovne storitve

Prijave na domače in mednarodne razpise
Svetovanje in pomoč članom pri prijavah na razpise
Organizacija sejmov doma in v tujini
Razvoj individualnih storitev glede na potrebe podjetnikov

informiranje

Obveščanje članov in širše javnosti o aktivnostih zbornice, aktualnih in strokovnih zadevah ter zakonskih novostih, pomembnih za obrt in podjetništvo. Informacije posredujemo z izdajanjem mesečnega informatorja, člane in druge javnosti obveščamo tudi preko spletnih strani, elektronske pošte, PR aktivnosti in osebnih stikov.

Vodenje postopkov izdaje, sprememb in prenehanja veljavnosti obrtnega dovoljenja
Izdajo sklepov o vpisu obrti podobnih dejavnosti v obrtni register
Vodenje obrtnega registra kot centralne informacijske baze
Izdajo EU potrdil, s katerimi družbe oz. samostojni podjetniki dokazujejo, da v Sloveniji izpolnjujejo pogoje za opravljanje obrtnih oz. obrti podobnih dejavnosti
Vodenje registra obrtnih mojstrov ter registra sodnih izvedencev in cenilcev za področje obrtne dejavnosti
Izvajanje mojstrskih izpitov
Izvajanje postopkov preverjanja in potrjevanja strokovne usposobljenosti za pridobitev certifikatov nacionalnih poklicnih kvalifikacij – NPK
Izvajanje pridobivanja temeljnih kvalifikacij in rednega usposabljanja voznikov motornih vozil v cestnem prometu
Izvajanje postopkov usposabljanja in izpitov za serviserje opreme za hlajenje in klimatizacijo ter toplotne črpalke
Vodenje registra učnih mest -baza verificiranih obratovalnic za izobraževanje dijakov in register sklenjenih učnih pogodb
Vodenje vmesnih preizkusov in zaključnih izpitov v poklicnem izobraževanju ter izvajanje nadzora nad praktičnim usposabljanjem z delom
Izdajanje certifikatov za izdelke domače ali umetnostne obrti
Izdajanje in odvzem licence in licence Skupnosti za opravljanje prevozov v cestnem prometu
Izdajanje potrdil za voznike, ki niso državljani ene od držav članic Skupnosti
Izdajanje oznake za avtotaksi prevoze
Izdaja dovolilnic za mednarodni prevoz blaga domačim prevoznikom, vključno s CEMT dovolilnicami
Izdajanje potrdil prevoznikom v postopku pridobitve ruske vize
Prijavo čezmejnega občasnega opravljanja obrtnih dejavnosti za fizične in pravne osebe iz države članice Evropske unije, Evropskega gospodarskega prostora in Švicarske konfederacije.

Razvoj kamniške obrti

Zbor samostojnih obrtnikov v Kamniku je dne 14.4.1975 sprejel odločitev, da se ustanovi ZDRUŽENJE SAMOSTOJNIH OBRTNIKOV, katerega člani so vsi samostojni obrtniki, gostilničarji in avtoprevozniki. Glavni pomen in vlogo združevanja je predstavil g. Peter Pečevnik, ki je takole predstavil naloge:

ZDRUŽENJE SAMOSTOJNIH OBRTNIKOV
1. stalno sodelovanje obrtnikov z ustreznimi organi občinske skupščine pri čemer naj pride do izraza vsestranska iniciativa.
2. sodelovanje organizacije pri izdelavi občinskega programa razvoja obrti. V njem mora biti zagotovljena stalna aktivnost združenj
3. aktivnost obrtnikov usmeriti v delovanje SZDL in drugih družbenopolitičnih in družbenih organizacij, Gospodarske zbornice Slovenije
4. sodelovati z občinskimi sindikalnimi sveti z namenom, da se čimprej uredijo medsebojna razmerja v obratovalnici samostojnega obrtnika,
5. sodelovanje pri oblikovanju davčne politike v občini, opozarjati na neustrezne rešitve ter nepravilnosti med obrtniki in občinsko administracijo
6. dajati strokovne pripombe in gradivo in predloge občinske skupščine
7. iskanje skupnih rešitev za čim uspešnejše kreditiranje zasebne obrti
8. skupno reševanje problemov šušmarstva in drugih negativnih pojavov v obrti
9. skrbeti za strokovno in dopolnilno izobraževanje
10. organizirati razne dejavnosti predvsem gospodarske, ki so po zakonu o društvih možne
11. skrbeti za kulturno življenje obrtnikov in pri njih zaposlenih delavcev na območju občine
12. skrbeti za športne in druge rekreacijske oblike obrtnikov in pri njih zaposlenih delavcev
13. skrbeti za pospeševanje družabnega življenja
14. o svojem delu obvešča pristojne organe in Zvezo združenj samostojnih obrtnikov Slovenije
15. vodenje evidence o koriščenju sredstev za stanovanjsko izgradnjo delavcev pri zasebnikih
16. zagotoviti lastne poslovne prostore ter dajanje raznih informacij članom

Na ustanovnem zboru so določili tudi način financiranja in sicer tako, da znaša enkratna vpisnina 200,00 din, letna članarina pa se določi na 0,5 % davčne osnove. Najvišji organ – skupščina – je štela 30 članov.
Vrtačič Anton, Sonja Vidervo, Podjed Janez , Podgoršek Blaž , Ajtnik Lado, Zavrl Marjan, Kuret Franc, Stele Neža, Vavpetič Karel, Poljanšek Anton, Repič Branko, Vavpetič Viktor, Mali Milica, Majhen Franc, Dolčič Ivan, Resnik Mihael, Kralj Janez, Poličnik Gregor, Baronik Jože, Pečevnik Peter, Bricelj Ciril, Brenčič Franc, Glavač ivan, Kladnik Janez, Kadunc Stane, Homar Boštjan, Iskra Anica, Kaiba Rudi, Grčar Frančiška, Peklar Jože

Člani Združenje obrtnikov iz Kamnika so s prostovoljnim delom bivšo železniško postajo preuredili v lastne poslovne prostore. Prostori so sčasoma postali nefunkcionalni in v letu 1993 so člani izrazili željo po novih.
8. oktobra 1999 se je želja uresničila. V znak pozitivnega skupnega sodelovanja so trak otvoritve poleg predsednika Območne obrtne zbornice Kamnik Grzinčič Emila ter predsednika Obrtne zbornice Slovenije Grah Miha prerezala tudi predsednik občine Kamnik Anton Tone Smolnikar ter občine Komenda Tomaž Drolec. Novi lastni poslovni prostori v starem mestnem jedru v Kamniku na Tomšičevi 11 so primernejši za uresničevanje vseh nalog, ki se jih vsako leto zadajo člani organov; skupščine ali upravnega odbora. Gradbeni odbor je v svojih prizadevanjih po gospodarnem ravnanju s finančnimi sredstvi zagotovil, da so vsa potrebna gradbena in ostala dela izvedli obrtniki in podjetniki – člani Območne obrtne zbornice Kamnik.

PRVI PREDSEDNIK takratnega obrtnega združenja od l975-1979 je bil Jože Peklar. Sledili pa so Srečo Krmavnar (finomehanik, Komenda) od 1979-1983, Franc Majhen od 1983-1986, Tone Vrtačič (klepar , Kamnik) od 1986-1987, Srečo Krmavnar od 1987-1990, Vinko Petek (instalater, Komenda) od 1990-1992, Peter Plevel (orodjar, Komenda) od 1992-1994, Vinko Polak (dimnikar, Kamnik) od 1994-1998, Emil Grzinčič (ključavničarstvo Grzinčič) od 1998-2010, od junija 2010 pa je predsednik Marko Vrhovnik, Lestor d.o.o. Kamnik (mizarstvo), podpredsedniško funkcijo opravljata Lap Tina ter Kremžar Franc.

Zbornica ščiti in zastopa interese članov, vodi obrtni register, v katerega se vpisujejo vse fizične in pravne osebe, ki imajo izdano obrtno dovoljenje ter imajo poslovni sedež na območju, katerega pokriva zbornica. Sodeluje tudi pri izvajanju nalog, ki jih izvaja Obrtna zbornica Slovenije in sicer na podlagi posamičnega ali skupinskega medsebojnega interesa za uresničitev posameznih ciljev in nalog, posreduje različne informacije, opravlja storitve, ugotavlja dobre poslovne običaje, aktivno sodeluje in se tudi povezuje na lokalnem nivoju, organizira različna predavanja, seminarje, skrbi za družabno povezovanje obrtnikov in opravlja vrsto drugih nalog v interesu članov.

V zgodnjem fevdalizmu se je obrt uveljavljala le kot domača hišna obrt. Poklicni rokodelci so opravljali le malo obrti, ker so preproste izdelke izdelovali sami podložniki. Za najstarejšega poklicnega obrtnika velja kovač, ki je svoje izdelke tudi prodajal.  Od XI. stoletja dalje pa so postajali obrtniki in trgovci čedalje bolj številni in neizogibno potrebni za razvoj družbe. Trgovina se je povečevala, prav tako je rasel pomen rokodelcev in obrtnikov. Izdelava tkanin, kovin in drugih predmetov se je postopoma tako izpopolnjevala, da jih kmetje niso mogli izdelovati sami. Mestno prebivalstvo je z obrtno dejavnostjo pridobilo potrebna sredstva za preživetje in gospodarski obstanek. Za uspešen razvoj obrti je bilo poleg surovin in orodja, za katerega je značilna nizka tehnična raven, potrebna še dobra strokovna usposobljenost obrtnikov, zato je bilo njihova učna doba razmeroma dolga. V začetku mestnega gospodarstva še ni bilo konkurence med mestnimi rokodelci in obrtniki, nasprotno, mesto je želelo pritegniti k stalni naselitvi čim več sposobnih rokodelcev in obrtnikov, saj je to pomenilo finančno in varnostno korist za mesto. Število rokodelcev in obrtnikov je začelo naraščati, med njimi se je pričel boj za obstanek in tako so se začeli bojevati za monopolen položaj. Osebna svoboda je bila prvi pogoj za razvoj rokodelskih in obrtnih dejavnosti. V začetku je bila pravna podlaga za delovanje rokodelstev njihova pripadnost meščanski skupnosti, šele kasneje je prešlo to na pripadnost določenemu cehu.  Prve omembe rokodelcev in obrtnikov v Kamniku so sorazmerne pozne, kajti za celotno XIII. stoletje, ko je bil Kamnik že mesto, ohranjeni viri ne omenjajo niti enega imena. Edina izjema je krojač Reimbert, ki je naveden kot priča v neki listini iz leta 1247. V začetni fazi razvoja obrti so kamniški rokodelci delali le za potrebe mesta in okolice. Svoje izdelke so prodajali v svojih delavnicah ali pa na tedenskih ali letnih sejmih. Meščani so si prizadevali, da bi iz mesta izrinili in izključili podeželsko obrti, razen takih obrti, ki so bile tam nujno potrebne. Deželni knez je skušal podpirati to prizadevanje mest s prepovedmi takih obrti na podeželju, ki bi spadale v mesto. Take prepovedi so bile v srednjem veku večkrat izdane. Kamničani so že leta 1421 prosili deželnega kneza, da je prepovedal vse gostilne in vinotoče, ki niso ob deželnih cestah, pri župnijskih cerkvah ali pa niso obstajali že, od nekdaj.   Po pogodbi med mesti in stanovi iz leta 1492 ni smel biti v nobeni župniji eno miljo okoli Kamnika več kot en gostilničar, izvzete so bile le stare taverne. Vendar pa so gostilne kljub prepovedi ostajale. Poleg boja proti podeželski obrti so se meščanski rokodelci in obrtniki bojevali proti vsem pojavom konkurence tudi v mestu samem. Ta boj je bil usmerjen proti necehovskim rokodelcem – šušmarjem. Najmočnejše skupno obrambno sredstvo mestnih rokodelcev in obrtnikov predstavljajo njihove cehovske organizacije, vendar se cehi niso razvili za vse obrti, temveč samo tam, kjer se je pojavilo večje število mojstrov in je bila konkurenca največja. Cehi ali zadruge so nastale iz cerkvenih bratovščin so imele v začetku le verski namen. Iz teh pa so kmalu nastale strokovne organizacije s pomembnimi obrtnimi, trgovskimi in drugimi pravicami. Članstvo v cehu je bilo obvezno za posameznega rokodelca, sicer ni smel opravljati svoje dejavnosti. Člani so bili z vključitvijo v ceh zavarovani pred šušmarji, cehi pa so pomagali tudi v raznih stiskah, zato so imeli precej premoženja, gozdov, mlinov in zemljišč. Da pa cehi niso preveč izrabljali svojih obrtnih pravic v škodo kupcev, je mestna gospoda nadzorovala njihov obrtni red, določala ceno njihovim izdelkom in pazila na to, da so uporabljali predpisane merske enote.

ŽIVILSKA OBRT
Obrtniki, ki so se ukvarjali z živilsko dejavnostjo, kamniške srednjeveške listine omenjajo mlinarje, mesarje in peke. Mlini so bili v srednjem veku pomembni živilski obrati tako za kmete kot za meščane, zato se prvi mlini omenjajo že zelo zgodaj na reki Bistrici in njenih pritokih. Najstarejši omenjeni mlin v kamniški okolici je bil v lasti kamniškega meščana v dolini Bistričice, ki ga je leta 1323 prodaj gornjegrajskemu posestvu. Sredi XIV. stoletja se prvič omenja mlin pod Malim gradom. Rodbina Lamberg je redi XV. stoletja dobila v fevd mlin ob obzidju. Mesarji so prodajali meso na mesarskih stojnicah, ki so bile nameščene ob mostovih, kajti tam je bil zrak nekoliko hladnejši in se meso ni tako hitro kvarilo, kar je bilo pomembno zlasti v poletnih mesecih. Poleg tega so lahko odpadke metali kar v mimo tekočo vodo. V Kamniku se omenja prva taka stojnica pred mestnim obzidjem šele leta 1391. Mestni sodnik Sigfrid je imel v lasti tri take stojnice, kar je razvidno iz listine, napisane v letu 1426. Mestna uprava se je zavzemala za to, da se mesarji in peki prodajali dobro in zdravo meso oz. cenen kruh, zato je v začetku XVI. stoletja volila posebne preglednike mesa in kruha, verjetno pa ta navada sega še nazaj v srednji vek. Pekovski  mojster se omenja v listini iz leta 1329, čigar hiša je bila oproščena plačevanja davkov in stražarjenja. Sicer pa pekarstvo verjetno ni bilo posebno razvito, kajti meščani so večinoma pekli kruh za svoje potrebe kar doma. Kot zakupnik mlina pri mestu se omenja pek Blaž, kar pomeni, da se je z moko preskrboval kar sam. V najstarejšem seznamu hišnih lastnikov v Kamniku iz leta 1516 se omenjata le dva peka.

USNJARSKA OBRT
Čevljarska oz. usnjarska dejavnost je bila v Kamniku kar močno zastopana. Čevljarji so bili v srednjem veku hkrati tudi usnjarji, kajti usnje za svoje potrebe so morali izdelovati kar sami. Čevljar Jakob je prvi znani zastopnik tega poklica, ki se omenja v listini iz leta 1336. Čevljarji so imeli najstarejšo cehovsko organizacijo v Kamniku. Cehovska skrinjica se je hranila v frančiškanskem samostanu v Kamniku vse do zadnje vojne, med nemško okupacijo pa je izginila. V drugi polovici XV. stoletja se omenja več čevljarjev na Novem trgu, kjer so bili mogoče tudi naseljeni. Zaradi smradu, ki se je širil pri obdelavi kož in strojenja, so bili čevljarji oz. usnjarji v srednjeveških mestih naseljeni zunaj mesta ob rekah, ker so pri svojem delu potrebovali mnogo vode. Leta 1516 pa je bilo v Kamniku kar 16 čevljarjev. Krznarstvo je bilo razvito že zelo zgodaj, prvi krznar se omenja že leta 1313, prej kot v Ljubljani.

OBLAČILNA OBRT
Krojaška obrt je bila v mestu slabo razvita, kajti zadovoljevala je le mestne potrebe, zato ni naključje, da se omenja le nekaj krojačev v srednjeveškem Kamniku. Povezani z oblačilno obrtjo so bili tudi suknostrižci. Ko je prišlo sukno iz valjalnice, je bilo debelo ter močno skrčeno, zato ga je bilo treba pred prodajo oz. krojenjem striči ter širiti, kar so opravljali omenjeni obrtniki. Po ohranjenih virih se omenja le suknostrižec Marko iz leta 1455. Klobučarji pa se omenjajo le v eni ohranjeni listini v srednjem veku.

LONČARSTVO
Lončarstvo je bilo v srednjeveškem Kamniku precej pomembno, kajti že leta 1359 se omenja zemljišče v Tunjiški dolini, kjer so kopali ilovico.V začetku XVI. stoletja se omenja kar šest lončarjev v mestu, od katerih so trije živeli na Grabnu pred mestom.

ŽELEZARSTVO
K razvoju železarstva sta poleg vodne sile reke Bistrice prispevali še najdišče železove rude v okolici Kamnika in bogata zaloga lesa za oglje v bližnjih gozdovih, zato ni presenetljivo, da je bilo železarstvo najbolj razvita obrt kamniškega območja. Viri XIV. stoletja omenjajo že razvito kovaštvo in nožarstvo. Prvi kamniški kovač je omenjen v listini iz leta 1352, v drugi polovici XIV. stoletja pa se je začela ta obrt živahneje razvijati. Leta 1516 je bilo med kamniškimi hišnimi posestniki kar šest kovačev, pet nožarjev in štirje ostrogarji. Več kot 350 let stara in poznana  kovačnica Holcer se je prenašala iz roda v rod. Janko Holcer je izdeloval sekire, lopate in motike. V Kamniku je bila tudi kovnica denarja, ki so jo ustanovili grofje Andeški, morda že Bertold III., ki je umrl leta 1188, prav gotovo pa njegov sin Bertold IV. V srednjem veku so bile kovnice preprosti obrati v majhnih prostorih in zato ni presenetljivo, da za obstoj kovnice na Malem gradu kljub arheološkim raziskavam ni materialnih dokazov.  Konec XV. stoletja se omenjajo fužine, ki so verjetno izdelovale žeblje. Grof Turn je imel dve brusilnici, ki sta jih imela v zakupu dva nožarja. Omenjajo se tudi štiri brusilnice, ki so bile last Gallenberških. Zaradi tako razvite žebljarske obrti, so kovači in žeblarji poleg čevljarjev imeli že konec XV. ali v začetku XVI. stoletja svojo cehovsko organizacijo. Patron kovaškega ceha je bil tudi v Kamniku sveti Alojz, ki je imel v začetku XVI. stoletja ob obnovitvi stare romarske kapele na Malem gradu v njej svoj oltar.

FRIZERJI
Ob popisu leta 1929 so v Kamniku prevladovale uslužnostne obrti. Med njimi je bilo tedaj 5 brivcev. Na Šutni, kjer so sedaj prostori zlatarja Šterna je deloval Klobučar, znan pa je bil tudi Srdar. Med začetniki brivske in frizerske dejavnosti se omenjata brata Martin in Ivo Gjurin. Brat Ivo, ki je sprva delal pri Martinu je leta 1927 pričel samostojno delovati Na klancu.

DRUGE OBRTI
V prvi polovici XV. stoletja se omenja na Grabnu hiša neke izdelovalke sveč, v drugi polovici pa tesar, čeprav jih je bilo verjetno precej več. Konec XIV. in v začetku XV. stoletja je živel v Kamniku tudi izdelovalec mečev, omenja se tudi meščan Lovre – zlatar. O dedovanju obrti priča omemba zlatarja Sigmunda in kasneje njegovega sina, tudi zlatarja. Zlatarji so izdelovali predvsem nakit, poleg tega so rezali pečatnike.

Pri nekaterih davkoplačevalcih poklic v virih ni naveden, lahko se predvideva, da so bile določene obrti še močneje zastopane. Večino davkoplačevalcev so v mestu predstavljali rokodelci. Iz podatkov je razvidno, da so po številu sorodnih zvrsti obrti predstavljali   usnjarji in železarji.Največjo korist kamniškemu gospodarstvu so po posameznih poklicih prinesli usnjarji (136  gld), barvarji (123 gld), čevljarji (106 gld), gostilničarji, vinotoči (101 gld), žebljarji  (95 gld), ključavničarji (83 gld), krojači (82 gld) itd., ki so bili tudi po številu obrtnikov med večjimi.

Po preusmeritvi trgovskega prometa na Črni graben je kamniško gospodarstvo začelo nazadovati, o čemer pričajo številne pritožbe, kajti Kamničani se nikakor niso mogli sprijazniti v novimi razmerami, ki so povzročile revščino in slabo življenje.Odprava te poti je nasploh povzročila hiter gospodarski upad. Stari srednjeveški sistem, meščanska enotnost pri uveljavljanju interesov, nedeljivo gospostvo, ki ga je usmerjala župnijska uprava, vse to se je večkrat razburkalo v toku dogodkov. Da gospodarski položaj v tem času ni bil ugoden, pričajo tudi listine o neporavnanih davkih, ki jih je deželna gospoda trdovratno izterjevala. Kamniško življenje so ponovno razgibale reforme, ki so jih uvedli Francozi. Hitro so se razvijale kovaške delavnice, v katerih so kovali žeblje, orodje in kovinsko opremo za zgradbe. Uspešno pa se je razvijala tudi usnjarska, krznarska, lončarska, pečarska, lesna, stavbarska in kamnoseška obrt..